Za vami so izjemne olimpijske igre. Pravijo, da je po vojni vsak general. Kaj pa bi rekli sami zase, iskreno – ste bili 100 % prepričani vase, preden ste nastopili? Ste vedeli in pričakovali, da bi medalja vaša?
Preden sem se poškodovala, sem računala, da to mora iti skozi, saj sem konec koncev odlično pripravljena, ampak po sami poškodbi, pa nisem bila prepričano, kako bo zdržalo moje koleno. Pravih borb namreč več nisem imela vse do samih olimpijskih iger. Prav zaradi tega sem bila zelo neobremenjena – v smislu: »Pripravljena sem, če bo koleno zdržalo, mi lahko zagotovo uspe.« Je pa res, da je na olimpijadi vedno tako, da ni nujno, da bodo medalje pobrali samo favoriti, vedno lahko pride do presenečenja. Pri atletiki so primerjave malo lažje kot v judu, zato do presenečenj pri nas pride še prej.
Karizmatični trener judo kluba Sankaku je vedno ob vas. Pred vašim bronom je celo obljubil, da bo v primeru vaše medalje priromal iz Celja na Brezje, obljubo pa je tudi držal. Kako ste spremljali njegovo popotovanje?
O obljubi dejansko nisem prav veliko vedela, saj je to rekel šele zjutraj, na dan moje tekme, kar mi je povedal šele takrat, ko sem prišla z borbe za tretje mesto. Takrat pa je le izdavil: »Joj, veš kaj sem pa jaz rekel …«. Potem je kar nekaj časa tuhtal, kako bo to prehodil, pa katera pot je najbližja in tako naprej. Se je kar malo obremenjeval, ker zagotovo pa zanj velja, da kar je obljubil, bo tudi storil. Sama nisem spremljala njegovega popotovanja, ker sem bila ravno takrat na morju, saj takoj po tem imela operacijo in sem vedela, da po njej zagotovo ne bom mogla na oddih. Je pa tudi res, da nisem vedela, kdaj točno bo sploh šel, ker on pač takšen je – se odloči in izvede! (smeh)
Oba s trenerjem sta stalna znanca Rogle in Term Zreče, saj se na vsako večje tekmovanje z ekipo pripravljate pri nas. Kaj je tisto, kar vas vleče prav na Zreško Pohorje?
Na Rogli imamo res odlične pogoje – primerna nadmorska višina, opremljena telovadnica, enostavno vse, kar rabimo, dobimo. Predvsem pa mir. Tako zaradi narave kot zaradi osebja, ki razume, da smo v športu, ki potrebuje čisto glavo. Pomembno je, da lahko gremo v zelenje, da zadihamo svež zrak, odmislimo … Tako si na treningih skoncentriran in lahko daš od sebe svoj maksimum. Koncentracija je v našem športu res ključnega pomena, vsako sekundo moraš biti maksimalno prisoten. Pravilna koncentracija v judu je celo tako močna, da te nič ne more zmotiti. Ko sem na blazini, lahko kriči vsa dvorana, ampak slišim samo Fabjana in spremljam samo borbo. Ne vem, kaj se takrat dogaja okoli mene.
S klubom ste znani po zelo striktnih in discipliniranih treningih ter pripravah. Ali najdete čas tudi za sproščanje? Kaj počnete z ekipo, ko ni čas za trening?
Med prvim in drugim treningom vsi počivamo, zvečer pa  ni dobro, da si ves čas zaprt v sobi pred televizijo. Pomembno je, da greš ven, da se nadihaš svežega zraka, da sprazniš glavo, pridobiš energijo iz okolja, kar sredi mesta ni izvedljivo. Na tekmovanjih smo zelo osredotočeni na tekme; tudi ko sva s Tino [Trstenjak, op. a.] v sobi, se ne pogovarjava prav veliko. Na pripravah pa je seveda drugače, po koncu treningov se pogovarjamo, družimo, sprehajamo v naravi in tako naprej.
Trenutno ste v Termah Zreče na okrevanju po poškodbi. Kaj točno se je zgodilo? Kako zdaj okrevate in kako ste zadovoljni z oskrbo zreške zdravstvene ekipe?
Imeli smo priprave v Španiji, ko je v borbi prišlo do situacije, da sem nogo stegnila čisto nazaj, nasprotnica pa mi je nogo nastavila postrani. Koleno mi je zbilo navznoter in v tistem trenutku je počilo. Zakaj se je to zgodilo, ne vem, verjetno me je zadela ravno pod napačnim kotom. Je ena izmed pogostih poškodb, se zgodi. Naredili so mi novo sprednjo križno vez, novo notranjo stransko vez, del meniskusa so odstranili in zbrusili hrustanec, saj je bilo to vse poškodovano. Operacijo, kot rečeno, sem imela takoj po olimpijskih igrah. Šest tednov nisem smela stopiti na nogo, bila sem na berglah, nosila sem opornico, po šestih tednih pa sem lahko dala bergle stran, opornico pa sem nosila še naslednja dva tedna. Zdaj je malo več kot dva tedna, odkar normalno hodim brez opornice. Gre malo bolj počasi, kot sem si predstavljala in želela, vendar pač še nikoli nisem imela tako velike poškodbe in si tega nisem znala predstavljati. V Termah Zreče so fizioterapevti resnično prilagodljivi, delamo malo drugačen program, več za pridobivanje mišične mase. Zelo so prijazni.
Pa še za konec malo prijaznejša tema – kakšen je občutek, ko prejmeš pravo olimpijsko medaljo?
Na začetku se niti ne zavedaš. Na začetku je šok. Mogoče ko prejemaš medaljo … Takrat ti je že malo jasno. Potem čez čas pa se zaveš in občutek je fenomenalen. Poplačana sta vse odrekanje in trdo delo, ki ga vložiš.