• 080 73 77
  • SI
Rezervacija

Tik pred olimpijskimi igrami: intervju z Urošem Zormanom v Zrečah

Terme Zreče, 15. 7. 2016
Uroš Zorman s selektorjem Veselinom Vojovićem med pripravami na Rogli. Foto: Slavko Kolar
Med zadnjimi pripravami pred težko pričakovanimi olimpijskimi igrami v Riu v Termah Zrečah in na Rogli smo spregovorili z izkušenim kapetanom slovenske rokometne reprezentance, Urošem Zormanom.
Še nekaj časa nazaj so olimpijske igre v Riu pomenile samo sanje, danes pa se pogovarjamo o konkretnem nastopu – smo tik pred odhodom v Brazilijo. Kako bo zdaj vse skupaj potekalo – kdaj potujete, koliko časa po prihodu bo na vrsti prvi nastop na igrišču, kaj pričakujete od Ria?
Pred časom smo res o tem sanjali, zdaj je pa je to dejansko pred nami. Pred nami so še približno 4 tedni trdega dela, pred olimpijado imamo še 4 pripravljalne tekme in nato potovanje na olimpijado  1. avgusta. Takoj naslednji dan nas čaka prijateljska tekma, 5. avgusta je otvoritev olimpijskih iger, 7. pa že začetek turnirja, kjer približno 14 dni igramo vsak drugi dan. V slabih dveh mesecih je vse skupaj kar zgoščeno, odvisno do kod prideš seveda. Vse skupaj je kar naporno, ampak konec koncev smo to želeli, za to smo garali. Zagotovo smo v zadnjih mesecih naredili kar nekaj lepih rezultatov, apetiti so zrasli, kar pa nam bo prinesel turnirski sistem, bomo videli. Mislim, da je najbolj pametni iti tekmo po tekmo, da gremo tja malo bolj po tiho in damo vse od sebe, nato pa pokažemo odnos, ki so ga imeli v zadnjih mesecih. Možnosti imamo za marsikaj in upam na najboljše.
Na priprave v Terme Zreče in na Roglo se redno vračate in tukaj trenirate tudi za najbolj elitna  tekmovanja. Zakaj ravno tukaj, kaj je ključnega pomena za priprave prav na tej lokaciji?
V Zrečah smo že več kot pet let, tukaj se počutimo kot doma, tudi personal nas pozna, natančno vemo, na koga se obrniti in, kar rabimo, tudi dobimo. Na Roglo pa seveda gremo tudi zato, ker je poletje težek čas za treninge, tam pa zaradi višine pridobimo 10−15 stopinj. Prvi teden smo imeli najtežje treninge in, moram reči, zelo paše, da se lahko tudi ponoči malo bolj kvalitetno naspiš, ne da bi se že takrat prepotil v tej vročini.
Tudi ko niste rokometaš, ste oče, pa tudi sicer se veliko ukvarjate z otroci, npr. s poletnim rokometnim kampom, ki ga organizirate. Kako ocenjujete Roglo in Terme Zreče s tega vidika?
Ko sem v Zrečah na pripravah in imam kakšen prost dan, me obišče tudi družina, otroci se v teh bazenih super počutijo. Ogromno potenciala je tukaj, tudi na Rogli, kjer je adrenalinsko sankališče Zlodejevo, sploh v teh neznosnih temperaturah, ko je zgoraj takoj malo hladneje, lahko si privoščiš kakšen sprehod. Ko bom imel malo več časa, ko se bom upokojil, bom zagotovo več tega potenciala izkoristil tudi sam.
Pred kratkim ste objavili video z adrenalinskega sankališča Zlodejevo na Rogli, kjer se vidno zabavate. Koliko je pri treningih pomembna sprostitev?
Mislim, da je to ena ključnih stvari, da daš vse skupaj malo na stran, ker ne zdržiš, da bi bil ves čas samo striktno v rokometu. Mislim, da ni ekipe, ki bi to zdržala. Tisti dan, ko smo bili na Rogli, smo se v treh sekundah dogovorili, da gremo s celo ekipo na sanke. Bila je res super dogodivščina, malo smo se snemali in se smejali. Tudi v Zrečah gremo kot ekipa v savne, da se malo sprostimo. Vse skupaj je neke vrste teambuilding in to je za ekipo res pomembno.
Treningi na Rogli in v Termah Zreče pa so vendarle pri koncu. Se počutite fizično pripravljene za Rio?
Dobro, saj imamo še nekje 14 dni. Smo pa seveda že utrujeni, kar nekaj trdega dela je že za nami, čeprav bi mogoče opazovalci ocenili, da delamo neke lahke vaje, ampak na koncu, če narediš v dveh urah vse, kar moraš, je zelo naporno. Upam, da bomo z delom nadaljevali, tako kot smo do zdaj, da bomo pripravljeni in šli na olimpijadi samo še navzgor.
Kaj pa druga polovica pripravljenosti – psiha? Je tik pred zdajci na vrsti živčnost ali boste odpotovali popolnoma mirni? Sami lahko situacijo primerjate z Atenami – kaj se vam zdi tokrat drugače, tako z osebnega kot z vidika ekipe?
Osebno sem zagotovo malo bolj miren, ker je že dvanajst let od tega in v teh letih sem res prehodil sita in rešeta, za mano je veliko vzponov in padcev – človek se navadi. Olimpijada je pa vseeno olimpijada. Nervoza se bo sigurno malo stopnjevala. Do olimpijade bosta odpadla še dva, po objavi tega spiska bo nervoza še malo padla, tik pred odhodom pa bo spet dosegla višje stopnje, vrhunec pa bo seveda prihod na olimpijado. Potem bomo videli, koliko bomo to znali umiriti in brzdati do prve tekme, psiha bo prav gotovo naredila veliko. Prav v Atenah nas je prav psiha malo zdelala. Prišli smo 24 ur pred prvo tekmo, vse je novo, gledaš jedilnico, ki je kot hala, ne veš, kje pereš perilo, kam bi se obrnil, soba je ogromna, polna računalnikov. Vse te fascinira in misliš na vse, samo na tekmo ne. Ampak dobro, z Vidom sva malo bolj izkušena, kar se tega tiče. Bomo videli, upam, da bova znala to tudi prenesti na igralce. Zaenkrat se mi zdi, da vse skupaj kar dobro prenašamo.
Pred časom ste napovedali, da bo, takrat še morebiten nastop na olimpijskih igrah, vaš zadnji veliki nastop. Ste si po novem ekipnem dosežku, prihajajočem nastopu na svetovnem prvenstvu v Franciji, premislili?
Ne, mislim, da je prišel tudi čas, ko bo počasi treba reči, da je konec. Čeprav nikoli ne reci nikoli, ne bi se rad v jezik ugriznil, ampak moja odločitev je bila, da po olimpijadi končam. Zdaj se je seveda našlo že veliko ljudi, ki me sprašujejo, če bi vseeno nadaljeval. Pred pol leta bi moral biti že v pokoju, so me že tri ali štiri leta pošiljali, ampak zdaj pa enostavno mislim, da je prišel trenutek, da s to olimpijado zaključim.